Podrobnosti - 1984 april Turna smuka - Komna - Krn - lepena
Izlet na Krn
Datum: april 1984
Udeleženci: Tone Avsenek, Brane Lombar, Andrej Tomšič-Cof, Viki Japelj, Dušan Rajar in študent iz Amerike
Ko sem brskal po arhivu diapozitivov sem naletel na turni smuk na Krn za Veliko noč, davnega leta 1984.
Iz Ljubljane smo se z avtobusom odpeljali v Bohinj. Na Bledu se nam je pridružil Dušanov prijatelj iz Amerike. Da bi si olajšali vzpon, smo prtljago naložili na tovorno žičnico za Komno, kar nam je kasneje še kako zagrenilo življenje. Na Komno smo se hitro vzpenjali po brezkončnih ovinkih, pa vendar veseli, da smo na začetku lepega izleta. Vreme je bilo lepo, tam nekje pri klopci se je začel sneg, tako da nas je Komna sprejela v vsej svoji zimski lepoti. Ko smo na Komni hoteli prevzeti prtljago in smuči, so nam povedali, da je šel strojnik smučat in prtljago bo pripeljal, ko se bo vrnil. Živčni smo čakali, saj je sonce že precej ojužil sneg in strojnik se je vrnil šele popoldne. Končno smo dočakali svojo opremo. Odpravili smo se proti Bogatinskemu sedlu, a sneg je bil mehak in smo le počasi napredovali. Ko smo prispeli na Bogatinsko sedlo, je bilo že pozno popoldne, a najhujše za ta dan je bilo za nami. Pripeli smo smuči in mimo ostankov kasarn iz prve svetovne vojne do Krnskega jezera je bila lepa smuka, le sneg je bil nekoliko težak. V kočo pri Krnskih jezerih smo prišli, ko se je že mračilo. Prijetno utrujeni smo se namestili v zares lepo urejeni zimski sobi. Pri peči so naši predhodniki vzorno pripravili drva. Po večerji smo kmalu legli, saj nas je naslednji dan čakal glavni vzpon na vrh Krna.
Vstali smo ob prvem svitu, si oprtali nahrbtnike na katere smo pripeli smuči in se odpravili proti vrhu. Ponoči je sneg pomrznil, tako da so bile razmere za vzpon idealne. Hitro smo za seboj pustili zamrznjeno Krnsko jezero in nadaljevali na planino na Polju in naprej po hudi strmini do sedla. Tu se odpre prekrasen razgled na primorsko stran, kar nam je dalo dodatni motiv, da smo po grebenu hitro napredovali do vrha. Vreme je bilo čudovito in sneg se še ni omehčal, zato smo si vzeli čas za malico in užitke ob prelepem razgledu z vrha Krna. Komaj smo čakali, da se bo sneg nekoliko omehčal in se bomo odsmučali v dolino.
Prvi zavoji do sedla po južni strani grebena so bili bolj previdni. Prvi metri preko sedla so res adrenalinski, nekoliko niže pa se teren razširi v pravi smučarski eldorado. Kar prehitro smo se znašli pri Krnskem jezeru. Tu se teren zravna in uživaške smučarije je konec. Nadaljevali smo do koče in naprej na drugo stran v Lepeno. Po mulatjeri smučanje ni več, kot prej, je pa še vedno bolje kot peš. Dokler je bilo še zadosti snega je šlo s smučmi, nižje pa je snega zmanjkalo in smučke na ramo in peš naprej. Lepa mulatjera po gozdu nas je pripeljala do doma Klementa Juga v Lepeni. Razveselili smo se prijateljev, ki so se pripeljali po nas z avtomontažinem mikrobusom. Še posebej smo se razveselili pirhov, šunke in potice, saj je bila Velikonočna nedelja. S pivom smo si namočili suha grla. Našemu ameriškemu prijatelju ni šlo v glavo, da ob vsaki priložnosti samo jemo. Njegove besede: »You devouring like pigs« (žrete kot prašiči).
Čas je hitro tekel ob pogovoru o lepi turi, ki smo jo opravili. Prijetno razpoloženi smo se morali odpraviti, saj je iz Lepene do Ljubljane kar dolga vožnja.
Čeprav je minilo že toliko let, so spomini še živi in ob pogledu na slike z izleta me prevzame prijeten občutek na lepe trenutke, ki smo jih s prijatelji preživeli v gorah.
Zapisal
Tone Avsenek
Datum: april 1984
Udeleženci: Tone Avsenek, Brane Lombar, Andrej Tomšič-Cof, Viki Japelj, Dušan Rajar in študent iz Amerike
Ko sem brskal po arhivu diapozitivov sem naletel na turni smuk na Krn za Veliko noč, davnega leta 1984.
Iz Ljubljane smo se z avtobusom odpeljali v Bohinj. Na Bledu se nam je pridružil Dušanov prijatelj iz Amerike. Da bi si olajšali vzpon, smo prtljago naložili na tovorno žičnico za Komno, kar nam je kasneje še kako zagrenilo življenje. Na Komno smo se hitro vzpenjali po brezkončnih ovinkih, pa vendar veseli, da smo na začetku lepega izleta. Vreme je bilo lepo, tam nekje pri klopci se je začel sneg, tako da nas je Komna sprejela v vsej svoji zimski lepoti. Ko smo na Komni hoteli prevzeti prtljago in smuči, so nam povedali, da je šel strojnik smučat in prtljago bo pripeljal, ko se bo vrnil. Živčni smo čakali, saj je sonce že precej ojužil sneg in strojnik se je vrnil šele popoldne. Končno smo dočakali svojo opremo. Odpravili smo se proti Bogatinskemu sedlu, a sneg je bil mehak in smo le počasi napredovali. Ko smo prispeli na Bogatinsko sedlo, je bilo že pozno popoldne, a najhujše za ta dan je bilo za nami. Pripeli smo smuči in mimo ostankov kasarn iz prve svetovne vojne do Krnskega jezera je bila lepa smuka, le sneg je bil nekoliko težak. V kočo pri Krnskih jezerih smo prišli, ko se je že mračilo. Prijetno utrujeni smo se namestili v zares lepo urejeni zimski sobi. Pri peči so naši predhodniki vzorno pripravili drva. Po večerji smo kmalu legli, saj nas je naslednji dan čakal glavni vzpon na vrh Krna.
Vstali smo ob prvem svitu, si oprtali nahrbtnike na katere smo pripeli smuči in se odpravili proti vrhu. Ponoči je sneg pomrznil, tako da so bile razmere za vzpon idealne. Hitro smo za seboj pustili zamrznjeno Krnsko jezero in nadaljevali na planino na Polju in naprej po hudi strmini do sedla. Tu se odpre prekrasen razgled na primorsko stran, kar nam je dalo dodatni motiv, da smo po grebenu hitro napredovali do vrha. Vreme je bilo čudovito in sneg se še ni omehčal, zato smo si vzeli čas za malico in užitke ob prelepem razgledu z vrha Krna. Komaj smo čakali, da se bo sneg nekoliko omehčal in se bomo odsmučali v dolino.
Prvi zavoji do sedla po južni strani grebena so bili bolj previdni. Prvi metri preko sedla so res adrenalinski, nekoliko niže pa se teren razširi v pravi smučarski eldorado. Kar prehitro smo se znašli pri Krnskem jezeru. Tu se teren zravna in uživaške smučarije je konec. Nadaljevali smo do koče in naprej na drugo stran v Lepeno. Po mulatjeri smučanje ni več, kot prej, je pa še vedno bolje kot peš. Dokler je bilo še zadosti snega je šlo s smučmi, nižje pa je snega zmanjkalo in smučke na ramo in peš naprej. Lepa mulatjera po gozdu nas je pripeljala do doma Klementa Juga v Lepeni. Razveselili smo se prijateljev, ki so se pripeljali po nas z avtomontažinem mikrobusom. Še posebej smo se razveselili pirhov, šunke in potice, saj je bila Velikonočna nedelja. S pivom smo si namočili suha grla. Našemu ameriškemu prijatelju ni šlo v glavo, da ob vsaki priložnosti samo jemo. Njegove besede: »You devouring like pigs« (žrete kot prašiči).
Čas je hitro tekel ob pogovoru o lepi turi, ki smo jo opravili. Prijetno razpoloženi smo se morali odpraviti, saj je iz Lepene do Ljubljane kar dolga vožnja.
Čeprav je minilo že toliko let, so spomini še živi in ob pogledu na slike z izleta me prevzame prijeten občutek na lepe trenutke, ki smo jih s prijatelji preživeli v gorah.
Zapisal
Tone Avsenek