Planinsko društvo
Po drugi svetovni vojni se je v Sloveniji zelo razmahnilo planinstvo. Tudi v takratni tovarni avtobusov Avtomontaža so bili planinci zelo aktivni in so v okviru PD Ljubljana Matica organizirali samostojno sekcijo. Eden od glavnih pobudnikov je bil Franc Debevec.
Padla je ideja, da se zgradi planinska koča, hkrati pa so razmišljali da bi se sekcija osamosvojila in bi ustanovili samostojno planinsko društvo. Začeli so iskati primerno lokacijo in po nasvetu bohinjskega lovca je Franc Debevec predlagal Zadnji Vogel. Delegacija je odšla na ogled in takoj so bili vsi navdušeni, saj Zadnji Vogel je bil v bližini nastajajočega smučarskega centra Vogel, pa tudi nekoliko odmaknjen v čudovito okolje bohinjskih hribov. Zaprosili so za gradbeno dovoljenje na občini Radovljica, pod katero spada območje Vogla. Še pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja se je zgodil pomemben dogodek. Iz sekcije v okviru PD Matica je bilo leta 1961 ustanovljeno samostojno Planinsko društvo Avtomontaža. Tako je v zemljiško knjigo kot lastnik koče vpisano Planinsko društvo Avtomontaža.
Zamislili so si skromno leseno kočo v planinskem stilu. V pritličju je dnevni prostor s kuhinjo in shrambo, v mansardi pa je skupno ležišče. Prostora je za 15 do 20 planincev. Kuhinja je opremljena z delovnim pultom in omaricami za posodo in zidanim štedilnikom ter plinskim štedilnikom. Za ogrevanje dnevne sobe služi lončena peč na drva. Voda kapnica se steka s strehe v vodnjak pred kočo.
Kočo so zgradili člani planinskega društva s prostovoljnim delom ob izdatni pomoči in razumevanju vodstva tovarne. Koncu petdesetih let je Avtomontaža gradila novo tovarno na Celovški cesti. Ob podiranju stare tovarne na Kamniški ulici, selitvi in opremljanju nove tovarne je bilo veliko uporabnega materiala, ki so ga planinci s prostovoljnimi akcijami zbrali in uporabili pri gradnji koče.
Poseben izziv je bil prevoz materiala na mesto gradnje. Iz doline do Rjave skale so ga pripeljali s tovorno žičnico, naprej pa je šlo na ramenih zagnanih planincev. Dostava večjih kosov predvsem gradbenega lesa je bila posebno težavna in večino so v zimskem času pripeljali s sanmi.
Koča je uradno prve goste sprejela za Novo leto 1961. Takrat je bila odprta tudi prva vpisna knjiga, ki sta jo na Vogel prinesla Franc Debevec in Lojze Gumilar.
Prva vpisna knjiga
Prva vpisna knjiga je služila svojemu namenu od 26 XII.1963 do 12.02.2000. Planinci so z njo včasih ravnali tudi nekoliko manj spoštljivo, kot bi si zaslužila, zato ni več v najboljši kondiciji. Hrani jo Tone Avsenek.
V njej so zapisani lepi trenutki, nekaj pa je tudi tragičnih dogodkov, za katere bi si želeli, da jih nebi bilo potrebno zabeležiti.
Od leta 2000 dalje služi nova vpisna knjiga, s katero bomo skušali nadaljevati tradicijo njene predhodnice. Ravnajmo z njo spoštljivo, da bo lahko dolgo služila svojemu namenu.
Dejavnost planinskega društva se je v sledečih letih vrtela predvsem okoli novo zgrajene koče. Da bi si kar se da polepšali bivanje so se člani ves čas trudili, da bi kočo uredili tako, da bi nudila čim boljše pogoje za bivanje poleti pa tudi pozimi. Za ogrevanje so bila potrebna drva, zato so ločeno od koče na dvorišču zgradili še drvarnico.
Drva
Vsako leto je bilo potrebno poskrbeti za kurjavo, tako da je koča lahko obratovala tudi pozimi. Delovni člani so zato organizirali drvarske akcije. Drevje so v dogovoru z logarjem posekali v okolici koče. Bilo je naporno delo, ko so drva znosili do koče, jih razžagali in pospravili v drvarnico.
Iznajdljivi člani društva so v tovarni našli star dieselski motor, nekje so staknili še star menjalnik od kampanjole, za boben za žično vrv pa so uporabili kar neuporabno platišče starega kombija. Izdelali so podnožje in steber iz jeklenih cevi in nastala je preprosta a zelo uporabna tovorna žičnica. Pogonski del je stal pri koči, nosilno jekleno vrv pa so spodaj pritrdili na debelo bukve. Tako je bil transport drv precej lažji, saj so si prihranili težaško nošenje drv iz gozda do koče na ramah.
Agregat
Umislili so si 12V agregat za elektriko. Postavili so ga v shrambo v koči, v jamo v kuhinji so postavili akumulatorje in po koči razpeljali električno inštalacijo. Kmalu je zasvetila udobnejša električna razsvetljava. Pa vendar to je bila le zasilna rešitev, saj so bili akumulatorji, še posebno pozimi, ko je bilo najbolj potrebno vedno prazni. Mali agregat ni omogočal uporabe električnega orodja, ki so ga člani rabili pri vzdrževanju koče. Zato je priskočila na pomoč matična tovarna in omogočila nakup 220V agregata. Namestili smo ga v delavnico in s kablom povezali s kočo. Izpušni sistem je predstavljal velik problem, tako da je bila delavnica vedno močno zakajena. V shrambo smo namestili usmernik ki je polnil akumulatorje v jami v kuhinji, da smo imeli zasilno razsvetljavo tudi ponoči ko agregat ni deloval. Problemi z akumulatorji so ostali še posebej pozimi, ko je kapaciteta zaradi nizkih temperatur zelo padla. Tudi nafto je bilo potrebno nabaviti v dolini in od žičnice do koče prinesti na nosilih.
Nov Štedilnik
V kuhinji je bil vgrajen štedilnik na drva. Večkrat se je zgodilo, da smo imeli težave, ker dimnik ni dobro vlekel in ko smo zakurili se je močno kadilo. Odločili smo se, da bomo štedilnik obnovili in dodali še plinski del. Štedilnik smo nabavili v Grosuplju. Sami smo podrli star štedilnik in pečar iz Radovljice nam je sezidal nov lep rdeč štedilnik. Sprva so bile z dimom še vedno težave in pečar iz Trzina je odpravil napako, tako da sedaj deluje kot je treba.
Obnova strehe
Streha na koči je bila pokrita z macesnovimi skodlami in po dvajsetih letih je čas napravil svoje in streho je bilo potrebno obnoviti. Nekaj denarja je društvo zbralo samo. V tovarni smo zbirali star papir in ostanke električnih kablov, nekaj pa je prispevala tovarna. Tako smo v Stahovici nabavili nove skodle. Za prevoz do spodnje postaje žičnice nam je tovarna posodila kombi, s tovorno žičnico smo jih prepeljali do Rjave skale in nato pozimi z ratrakom do koče. Tu so skodle počakale do poletja in delovni člani so s prostovoljno akcijo zamenjali stare skodle z novimi.
Elektrika v koči pod Voglom
Dolga leta smo si želeli, da bi v koči pod Voglom zasvetila električna luč. Že naši predhodniki so se mučili s 12/24V agregatom, ki je bil nameščen v shrambi v koči. Akumulatorje so postavili na »toplo« v jamo v kuhinji. Pa vendar so bili akumulatorji prazni, ko smo jih najbolj potrebovali. Velika pridobitev je bil dieselski agregat 220V, ki smo ga postavili v delavnici, skupaj z usmernikom, akumulatorji pa so ostali po starem. S tem smo pridobili možnost za delo z električnim orodjem pri vzdrževanju koče. Nerešljivo težavo nam je povzročal izpušni sistem in delavnica je bila vedno vsa zakajena. Zaradi zahtevnosti rokovanja z agregatom smo v kuhinjo in dnevno sobo napeljali plinsko razsvetljavo.
Ko so na Voglu postavili sedežnico Zadnji Vogel in so elektriko napeljali do koče Elektrotehne na Zadnjem Voglu, smo tudi v našem društvu začeli razmišljati, kako bi tudi do naše koče pripeljali elektriko. Vodstvo Avtomontaže smo zaprosili za finančno podporo in naleteli na razumevanje. Pridobili smo soglasje pri žičnici Vogel, Agrarni skupnosti in takratnem najemniku koče Elektrotehni. Nadaljevalo pa se ni kot smo si želeli. Finance so omogočile le soglasje za priklop pri elektro Radovljica. Za fizično izvedbo pa je zmanjkalo denarja. Počakati je bilo potrebno na ugodnejši trenutek. Ko smo že mislili, da iz vsega ne bo nič, je v letu 1998 novo vodstvo Avtomontaže prisluhnilo našim velikim željam in nam odobrilo nova sredstva za izkop in priklop elektrike. Spomladi 1999 se je delo na planini začelo odvijati. Izkop je izvajala elektro Radovljica.
Pripeljati je bilo potrebno celo kompresor in pnevmatska kladiva, saj bager ni zmogel zdrobiti trdnih skal. Izkop približno 300 m kanala za položitev kabla je v visokih gorah kot je planina zadnji Vogel zelo zahtevo delo. Sledila je delovna akcija polaganje in zasipanje kabla.
Polaganje kabla za elektriko
V juniju je bil jarek pripravljen in da bi prihranili nekaj denarja smo se za polaganje kabla in zasutje odločili za delavno akcijo naših članov. Kljub slabemu vremenu nas je velika želja spodbudila, da smo se dela lotili z veliko vnemo. Pesek za podlogo so pripeljali žičničarji s tovornjakom, v kanal pa smo ga morali razvozit s samokolnico ročno. Podloga je bila pripravljena in kabel je bilo treba raztegniti v kanal. Kot bi se narava uprla se je razbesnela močna nevihta z dežjem in grmenjem in sredi poletja se je usula celo sodra, tako da smo se morali skriti pod streho Elektrotehne. Narava se je le vdala in uspelo nam je položiti kabel v jarek. Poleg kabla smo položili tudi plastično vodovodno cev, ki nam bo morda v bodočnosti pripeljala do koče tudi tekočo vodo.
Ugotovili smo, da je bil izkop kar grob poseg v okolje. Zato smo se z žičničarji dogovorili, da bodo z buldožerjem poravnali teren in pripeljali nekaj zemlje na traso. Sami smo prinesli seme in posejali travo, da bi zacelili rano, ki smo jo povzročili. Kasneje se je ta odločitev dobro obrestovala, saj si je narava hitro opomogla in celotna trasa se je lepo zarasla.
Kabel je bil položen in komaj smo čakali, da nam bodo električarji vgradili glavno stikalno omarico s števcem in glavno varovalko in priklopili elektriko. Kmalu smo se razveselili novice, da je elektro omarica pripravljena in na potezi smo bili zopet mi. Obstoječa električna napeljava seveda ni ustrezala, zato jo je bilo treba prenoviti. Nabavili smo vso potrebno opremo in se lotili obnove. Ker je koča lesena, smo se zaradi varnosti odločili za nadometno izvedbo. Razdelilno ploščo z varovalkami smo postavili v shrambi in razpeljali nadometno napeljavo po celi koči. Izkoristili smo obstoječi kabel, ki je povezoval delavnico s kočo in napeljali razsvetljavo in vtičnice tudi v delavnico in drvarnico.
Trenutek ko je zasvetila elektrika v vseh prostorih le ob enostavnem pritisku na stikalo je bil za vse nas zares veličasten.
Za veliko pridobitev se moramo predvsem zahvaliti vodstvu Avtomontaže za finančni prispevek, razumevanju in za soglasje pri Žičnicah Vogel, Agrarne skupnosti in Elektrotehne. Seveda ne smemo pozabiti vloženega dela, ki so ga prispevali zavzeti člani društva.
Obnova prednje fasade
V tridesetih letih so vremenske razmere precej načele les na sprednji steni koče. Zato je bilo potrebno leseno oblogo zamenjati. Nabavili smo opažni les in ga jeseni leta 1999 z žičnico in nato s tovornjakom pripeljali na Zadnji Vogel. Odstranili smo staro oblogo, zamenjali smo preperele nosilce in pritrdili novo leseno oblogo.
Tabori
Vsako leto je planinsko društvo v septembru organiziralo planinski tabor pri koči pod Voglom. Matična tovarna je pomagala z avtobusnim prevozom in prispevala sredstva za žičnico. Tako so se udeleženci brezplačno lahko udeležili tabora. Delovna ekipa je običajno odšla na pripravo z mikro busom že en dan prej. Do koče smo prinesli vse potrebno za malico in poskrbeli tudi za žejna grla. Tabora se je vsako leto udeležilo čez 100 planincev, nekajkrat pa je prišlo tudi za tri avtobuse gostov.
Žalostni konec Avtomontaže
Po dolgih letih uspešnega dela so se po osamosvojitvi ekonomske razmere v Sloveniji bistveno spremenile. Tržišče se je močno skrčilo, zakonodaja je omogočala ugoden uvoz avtobusov iz tujine in tako se je Avtomontaža znašla v brez izhodnem položaju. Ob koncu leta 1999 je bil razglašen stečaj Avtomontaže.
Planinsko društvo po stečaju Avtomontaže
Kljub žalostnemu dogodku se je peščica članov planinskega društva odločila, da z delovanjem društva nadaljuje. Temu je botrovalo dejstvo, da je bila na srečo koča pod Voglom v zemljiški knjigi vpisana pod Planinsko društvo in ne tovarni Avtomontaža. Tako koča ni padla v stečajno maso tovarne, ampak je ostala v lasti društva. Finančno delovanje je precej omejeno, saj ni več pomoči tovarne, ki jo je bilo društvo v preteklosti deležno. S članarino, oddajanjem koče in donacijami nekaterih članov uspevamo nadaljevati svoje delovanje v dobro planincev, pretežno bivšim delavcem Avtomontaže in njihovim svojcem, vključilo pa se je tudi nekaj novih članov.
Delovanje društva je osredotočeno na članstvu, vzdrževanju in oddajanju koče na Zadnjem Voglu. V društvu je zelo aktivna markacijska sekcija, ki ureja in vzdržuje poti na območju Zadnjega Vogla.
Po letu 2000 nam je v društvu uspelo nekaj večjih delovnih akcij na koči.
Večje delovne akcije
Leta 2004 smo prenovili spalnico. Popravili smo pod in položili novo oblogo stropa.
V letu 2005 smo se lotili prenove shrambe in stranišča. Lesen podest smo podrli in izdelali betonski podest v shrambi in stranišču. Položili smo keramične ploščice in vgradili novo školjko v WC, ki nam jo je prispeval član, železničar, od starega odsluženega vlaka tako imenovanega Gomulka.
V letih 2012, 2013 in 2014 smo morali zaradi dotrajanosti obnovit strelovod na koči.
Drva
Vsako leto smo poskrbeli za pripravo drv za zimo. Dogovorjeni smo bili z logarjem, ki nam je odredil posek drevja v okolici koče. Naši predhodniki so izdelali preprosto tovorno žičnico, s katero smo drva pripeljali do koče. Ko so žičničarji urejali tekaško progo, so nam dovolili, da smo lahko ob trasi proge posekali drevje, jih razžagali in razklali. Potem smo drva s traktorjem privlekli do koče in jih pospravili v drvarnico.
Leta 2007 smo se prvič odločili in drva nabaviti v dolini in jih po Žagarjevem grabnu z demperjem pripeljali do koče. tako vsake 2 do 3 leta izvedemo nabavo in prevoz drv. Drva pa je potrebno še razžagati in pospraviti v drvarnico.
Dimnik in peč
Leta 2007 pa smo se lotili največje investicije. Podrli smo peč in dimnik, sezidali nov dimnik in kaminsko peč v dnevni sobi. V istem letu smo zamenjali star dotrajan lesen pod v dnevni sobi in ga zamenjali s keramično oblogo. Tik pred Novim letom nam je mizar izdelal novo kredenco v dnevni sobi.
Obnova fasade na zadnji strani koče
Zadnje tri stene na koči so bile obložene s salonitnimi ploščami. Zob časa jih je že dodobra načel, zato smo leta 2017 zadnje tri stene obložili s sendvič ploščami. Tako je koča dobro zaščitena pred vremenskimi vplivi pa še toplotna izolacija je veliko boljša.
Obnova sprednje stene
Do leta 2023 se je nabralo toliko prihrankov, da smo lahko obnovili še sprednjo steno koče. Za izgled koče je sprednja stena najbolj pomembna, zato smo kočo obložili z lesom.
Ostale aktivnosti
Vsako leto v marcu pripravimo občni zbor, zadnja leta nam gasilsko društvo Dravlje velikodušno odstopi prostor, kjer pripravimo zbor.
Prav tako vsako leto v začetku septembra pripravimo tradicionalni planinski tabor pri koči na Voglu. V času epidemije covid je zaradi vladnih ukrepov tabor dve leti odpadel, leta 2022 pa je tabor odpadel zaradi slabega vremena. Vsako leto se nas zbere kar lepo število in uživamo v druženju in lepem okolju gora.
Koča na Zadnjem Voglu ni stalno oskrbovana, jo je pa možno najeti. Zanimanje je kar veliko, še posebno v zimskem času med šolskimi počitnicami in za Novo leto. Pa tudi poleti čez vikende je koča dobro obiskana.